Porajajo se nam dvomi glede zaračunavanja inženirskih storitev.
1. Če zaračunamo inženirske storitve davčnemu zavezancu iz EU, se sklicujemo na 25/1 člen ZDDV-1, novo splošno pravilo. Davčno breme prevalimo na kupca in zadevo poročamo v kvartalnem poročilu. V davčnih evidencah pa evidentiramo v knjigi I-RAČ kolona 10b-oproščene dobave storitev znotraj skupnosti in v obrazec DDV-O kolona 12.
2. Če pa zaračunamo inženirske storitve kupcu iz ZDA, ali se potem lahko sklicujemo na 30.d člen in kako ga potem pravilno zabeležimo v knjige I-RAČ in DDV-O obrazec, če sploh gre v DDV-O?
Ali je prva točka pravilna? Pod točko 2 pa bi prosili za vaše mnenje.
Vsebinska presoja
Pri določanju kraja opravljanja storitev in posledično obdavčitve le-teh z DDV je potrebno najprej preveriti, ali za storitev velja katera od predpisanih posebnosti oz. izjem od splošnega pravila ter šele nato upoštevati splošno pravilo.
Splošno pravilo zapisano v 25. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v zvezi z določanjem kraja, kjer se za storitve šteje, da so opravljene, se je s 1.1.2010 bistveno spremenilo, saj se je povečal obseg davčnih zavezancev kakor tudi mehanizem obrnjene davčne obveznosti1, zaradi katerega izvajalcu storitve (davčnemu zavezancu) več ni potrebno obračunati DDV, temveč to breme prenese na naročnika. Na podlagi določb prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 se za kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec od drugega davčnega zavezanca namreč šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve svoj sedež ali stalno poslovno enoto, za katero so storitve bile opravljene.
Glede na to, da velja prvi odstavek 25. člena ZDDV-1 le za storitve, ki jih opravi en davčni zavezanec drugemu, je potrebno ugotoviti, kdo se za namene izvajanja ZDDV-1 šteje za davčnega zavezanca. Pod predpostavko, da je vaš naročnik podjetje iz ZDA, ki mu opravite inženirske storitve, se za namene izvajanja ZDDV-1 vaš naročnik šteje kot davčni zavezanec2, zato je potrebno omenjeno storitev obravnavati vsebinsko enako, kot če bi bila opravljena davčnemu zavezancu iz druge države članice.
Skladno z določbami 87. člena ZDDV-1 in 154. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV) mora vsak davčni zavezanec v davčnem obdobju (mesečno ali kvartalno) sam ugotoviti davčno obveznost na obrazcu DDV-O, ki ga mora predložiti davčnemu organu. Obračun DDV mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun zneska davka, ki ga mora zavezanec plačati ali ga ima pravico zahtevati nazaj.
Čeprav ZDDV-1 v zvezi s knjigovodstvom več ne predpisuje poenotene vsebine in oblike davčnih evidenc, morajo vsi zavezanci v skladu z določbami 85. člena ZDDV-1 v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV ter nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem davka.
Ne glede na pravkar omenjeno določbo je potrebno omeniti tudi Pravilnik o vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev izpisa podatkov iz elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek (v nadaljevanju Pravilnik), ki je pričel veljati s 1.1.2008 ter dopolnjen in spremenjen s 1.1.2010, v katerem je med drugim določena tudi minimalna vsebina elektronsko vodenih poslovnih knjig. Zaradi omenjenega lahko imajo različni ponudniki računovodskih programov različne oblike in vsebino I-RAČ.
DDV-O se nahaja v Prilogi X k PZDDV, kjer je poleg obrazca tudi navodilo za izpolnjevanje le-tega, s katerim si lahko pomagamo pri pravilnem izpolnjevanju obračuna. V kolono 12 obračuna se vpisujejo v skladu z navodili le dobave blaga in storitev v druge države članice EU, kar pomeni, da v to kolono zapadejo tudi storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, ki se opravijo s strani slovenskega davčnega zavezanca naročniku iz druge države članice. Posledično je potrebno tudi vrednost storitve vpisati v ustrezno kolono knjige izdanih računov ter poročati v zaporedno 12 DDV-O, hkrati pa davčnemu organu do 20. dne v mesecu za pretekli mesec oddati tudi rekapitulacijsko poročilo. Poročanje omenjenih transakcij v dve vrsti poročil je eden od mehanizmov poskusa preprečevanja davčnih goljufij na področju DDV.
Po drugi strani pa storitve, za katere se šteje, da so opravljene v tretji državi in torej niso predmet obdavčitve niti oprostitve v Sloveniji, slovenski davčni zavezanci ne vpisujejo v DDV-O niti v I-RAČ. Zanje seveda tudi ni predpisano predlaganje rekapitulacijskega poročila.
Zaključek
Storitve, ki se opravijo davčnemu zavezancu iz druge države članice in za katere se šteje, da so opravljene v tej drugi državi članici, je potrebno v DDV-O poročati pod zaporedno št. 12, medtem ko bi vsebinsko to transakcijo lahko poročali v I-RAČ pod kolono Oproščene dobave blaga in storitev znotraj Skupnosti, v kolikor ni za storitve iz prvega odstavka 25. člena predvidena kakšna druga posebna kolona ZDDV-1.
Ker so storitve v primeru, kadar se opravijo davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi (ZDA) predmet obdavčitve v tej državi, vrednosti ni potrebno poročati v DDV-O niti v I-RAČ. V kolikor bi bil vaš naročnik npr. fizična oseba, kateri bi opravili omenjeno storitev, prav tako ne bi bili dolžni poročati prometa v DDV-O ali v I-RAČ, saj transakcije ne bi bila predmet obdavčitve v Sloveniji, pač pa je potrebno upoštevati zakonodajo te druge države.
1 V Slovenski zakonodaji je pravna podlaga v zvezi z obrnjeno davčno obveznostjo zapisana v 76. ter 76.a členu ZDDV-1, medtem ko Pravilnik o izvajanju ZDDV-1, kot podzakonski akt, pojasnjuje izvajanje zakona.
2 Pojem davčni zavezanec je za namene izvajanja ZDDV-1 definiran kot vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.
