Recesija. Finančna kriza. Globalna kriza gospodarstva ipd. so besedne zveze s katerimi mediji, politiki in delodajalci zadnjega pol leta neprestano opominjajo narod, da je čas varčevanja, zniževanja cene dela in v zadnji fazi tudi odpuščanja.
Nekaj podjetnikov in večina politikov za svoje delo je mnenja, da je trenutna kriza lahko tudi poslovna priložnost, a večina podjetnikov te krize ne dojema tako. Velika večina se jih namreč srečuje s trenutno »neprijaznimi« bankirji, ki ne želijo posoditi denarja komurkoli. V kolikor imajo podjetniki zelo veliko srečo ali poznanstev med bankirji, lahko nekako dobijo posojilo, a po dokaj nesprejemljivi ceni. Obrestne mere za posojila komercialnih bank namreč kljub padcu EURIBOR-ja v primerjavi s preteklim letom ali dvema niso bistveno ugodnejše, s čimer podjetniki vse težje zagotavljajo financiranje obratnih sredstev.
Vendar, ali so podjetniki resnično prepuščeni (ne)milosti gospodarskim razmeram in bankam? Ali se podjetniki, ki tako vehementno trdijo, kako težko zberejo denar za plače resnično trudijo optimizirati denarni tok svojega podjetja?
Včasih zgleda, kakor da je trenutna kriza zgolj izgovor za slabe vodstvene sposobnosti managerjev in posledično krčenje števila zaposlenih z namenom, da se obdrži vsaj t.i. »zdravo jedro«.
Nedolgo nazaj je slovenski predsednik razglasil Zakon o spremembi Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1A), ki ga je po sili razmer sprejel slovenski parlament, na podlagi katerega se vsakemu davčnemu zavezancu, identificiranem za DDV v Sloveniji, presežek DDV na njegovo zahtevo vrne v 21 dneh namesto v dosedanjih 60 po datumu predložitve obračuna DDV. Vse lepo in prav, vendar je potrebno opozoriti, da se ta sprememba zakona nanaša šele na davčna obdobja po 31.12.2009 oz. poenostavljeno povedano, država bo vračala presežek DDV podjetnikom v roku 21 dni od vročitve zahtevka šele od 1.1.2010 dalje.
Do takrat pa je priporočljivo poslušati nasvete raznovrstnih »marketing gurujev«, uspešnih podjetnikov in pametnih politikov v zvezi s širitvijo mreže svojih poslovnih partnerjev. Slovenija je majhen in relativno nasičen trg, na katerem se gnetejo raznovrstni ponudniki blaga in storitev, vsak s svojimi razlogi zakaj so prav oni vaš najboljši izbor. Stanje prenasičenosti posledično sili podjetnike k preseganju okvirjev lokalnega trga, v boj za novimi poslovnimi partnerji iz tujine, s pomočjo katerih je mogoče najti izhod iz navidezno nemogoče situacije.
Vendar pa bodo poslovni partnerji iz tujine le izjemoma potrkali na vaša vrata in vas prosili za sodelovanje. Verjetno boste na svojih vratih prej srečali akviziterja, ki se prav tako kot vi bori za svoj obstanek.
Kot nas uči življenje, potrebno je biti proaktvien, vzeti usodo v svoje roke in se podati v »širni« svet. Udeleževati se je potrebno različnih konferenc, seminarjev, formalnih in neformalnih srečanj, sejmov, forumov in podobnih prireditev v tujini. Potrebno je imeti čim bolje razvejano mrežo prijateljev, znancev, (poslovnih) partnerjev ter na (ne)formalen način to mrežo utrjevati, širiti in negovati.
A kaj, ko networking (mreženje) ni zastonj. V večini primerov, upoštevajoč današnjo gospodarsko situacijo, niti ni poceni. Samo pojavljanje na sejmih in podobnih prireditvah v sosednjih državah, kot so Avstrija, Hrvaška, Italija itd. lahko podjetnike stane po nekaj tisoč evrov, pri čemer je potrebno opozoriti, da je vsak organizator sejma, izobraževanja in podobnih storitev dolžan zaračunati DDV države, v kateri je tak dogodek organiziran. V tujini plačan DDV tako prav hitro lahko preseže nekaj tisoč evrov.
Sistem vračila DDV v državah članicah EU
Z namenom zagotavljanja nevtralnosti sistema DDV in z namenom sprostitve gibanja oseb, blaga in storitev je znotraj EU vzpostavljen mehanizem vračila DDV tujim davčnim zavezancem, če so izpolnjeni določeni pogoji za vračilo DDV v posamezni državi članici.
Pravna podlaga za zagotavljanje delovanja sistema vračila DDV davčnim zavezancem ene države članice s strani druge države članice je Osma direktiva . V skladu s 3. členom omenjene direktive mora davčni zavezanec, da bi bil upravičen do vračila DDV v drugi državi članici, storiti naslednje:
- Pristojnemu organu države članice vračila poslati zahtevek,
- K zahtevku priložiti izvirnike računov, ki jih pristojni organ ožigosa, da ne bi prihajalo do podvajanj zahtevkov,
- Predložiti potrdilo, ki ga v Sloveniji izda DURS, da je vlagatelj zavezanec za DDV v Sloveniji,
- S pisno izjavo potrditi, da na ozemlju države članice, kjer vlaga zahtevek, ni dobavljal blaga ali opravljal storitev, za katere bi bil dolžan zaračunati DDV te države članice (torej ne opravlja dobav blaga ali opravlja storitve, na podlagi katerih bi moral pridobiti DDV številko druge države članice kot npr. barvanje pisarn),
- Obvezati se, da bo pristojnemu organu povrnil vse pomotoma prejete vsote.
Skladno z določbami prvega in drugega odstavka 7. člena Osme direktive se zahtevek za vračilo DDV lahko nanaša na obdobje, ki ni krajše od treh mesecev oziroma ni daljše od enega koledarskega leta, pri čemer je potrebno opozoriti, da se zahtevki lahko nanašajo tudi na obdobje, krajše od treh mesecev, če to obdobje predstavlja zaključek koledarskega leta.
Če se zahtevek nanaša na obdobje, krajše od enega koledarskega leta, vendar ne krajše od treh mesecev, znesek zahtevka ne more biti manjši od protivrednosti 200 EUR v domači valuti. V kolikor pa se zahtevek nanaša na obdobje koledarskega leta ali preostanek koledarskega leta, znesek zahtevka za vračilo načeloma ne more biti manjši od protivrednosti 25 EUR v domači valuti.
Na podlagi določb 7. člena Osme direktive je pristojni organ vsake države članice EU dolžan najkasneje v roku 6 mesecev po predložitvi zahtevka za vračilo DDV izdati odločbo in davčnim zavezancem drugih držav članic vrniti zahtevani znesek DDV. V kolikor pristojni organ države članice, v kateri je bil vložen zahtevek za vračilo, le-tega zavrne, je dolžan davčnemu zavezancu posebej navesti tudi razloge za zavrnitev, na katero lahko slednji v skladu z lokalno zakonodajo države članice, v kateri se vlaga zahtevek, tudi vloži ugovor.
V praksi se velikokrat dogaja, da pristojni organi od tujih davčnih zavezancev zahtevajo dodatna pojasnila k posameznim računom, zaradi česar je priporočljivo najeti lokalnega davčnega svetovalca, saj ima vsaka država določeno suverenost pri določanju kriterijev v zvezi z vračilom DDV tujim davčnim zavezancem, še posebej pa se pogoji vračila DDV lahko razlikujejo v tretjih državah.
Sprememba Osme direktive
Z namenom poenostavitve postopka vračila DDV davčnemu zavezancu v državi članici, kjer slednji ni identificiran za namene DDV, in glede spremembe kraja opravljanja storitev , je bila 12. februarja 2008 sprejeta sprememba DDV direktive glede uvedbe upravnega sodelovanja in izmenjave informacij o pravilih o kraju opravljanja storitev, posebnih ureditvah in ureditvi vračila DDV.
Na podlagi spremembe DDV Direktive bo prenovljena Osma direktiva, ki bo pričela veljati s 1.1.2010, razbremenila nadzor pristojnih organov nad upravičenostjo vračila DDV podjetnikom, ki imajo svoj sedež v drugi državi članici, kakor tudi izboljšala položaj podjetij pri vlaganju zahtevkov za vračilo v drugi državi članici s pomočjo uporabe modernih tehnologij.
V skladu s 7. členom prenovljene Osme direktive bo davčni zavezanec uveljavljal vračilo DDV v državi članici vračila tako, da bo na to državo naslovil elektronski zahtevek, ki ga bo predložil v državi članici, kjer ima sedež, preko elektronskega portala. Da bi sistem deloval kot mora je seveda vsaka država članica zadolžena, da vzpostavi delujoč portal, kar se je v praksi pri eDavkih že izkazalo kot tehnično težko izvedljiva naloga. Vendar, je tehnična služba, ne glede na omenjene tehnične težave DURS, pisno potrdila, da »bo po terminskem načrtu sistem začel delovati s 1.1.2010, saj DURS že intenzivno izvaja aktivnosti na tem projektu«.
In če se vrnemo nazaj k teoriji. Vsak slovenski davčni zavezanec, ki bo zahteval vračilo DDV v drugi državi članici, bo moral v zahtevek vpisati približno enake podatke, kot jih je bil dolžan vpisovati do sedaj, le s to razliko, da bo zahtevek sedaj lahko izpolnil v slovenskem jeziku in ga vložil pri davčnem organu v Sloveniji. Slednji bo nato elektronsko razposlal te zahtevke po različnih državah članicah, ki bodo vračale DDV ali zahtevke zavezancev zavračale.
Po prejemu bo dolžna vsaka država članica vračila vlagatelja opozoriti po elektronski pošti o datumu prejema zahtevka, kot to določa 19. člen prenovljene Osme direktive. O odločitvi pristojnega organa države članice vračila pa bo moral biti davčni zavezanec obveščen po elektronski pošti v štirih (do 31.12.2009 v šestih) mesecih od datuma prejema zahtevka.
V kolikor bo država članica vračila zahtevala dodatne informacije v zvezi z obravnavo vloženega zahtevka, pa bo dolžna vlagatelja obvestiti o svoji odločitvi glede vračila v dveh mesecih po datumu, ko je zahtevane informacije sprejela oz. če odgovora ni prejela, v dveh mesecih po datumu, ko bi ji informacije morale biti posredovane.
Ne glede na kraj vložitve zahtevka pa ima davčni zavezanec, kateremu je država članica vračila zavrnila zahtevek, pravico do pritožbe le pri pristojnih organih države članice vračila, upoštevaje obliko in rok, ki veljajo za pritožbo glede zahtevkov za vračilo.
V zvezi z veljavnostjo prenovljene Osme direktive bodo vse države članice dolžne spremeniti zakone in druge predpise s pričetkom veljavnosti na dan 1.1.2010. Pri tem ne bo nič nenavadnega, če bo zakonodajalec v Sloveniji sprejel spremembo slovenske davčne zakonodaje na dan 31.12.2009, kot se je to že zgodilo v bližnji preteklosti.
Sistem vračila DDV v tretjih državah
Vsebinsko je sistem vračila davčnim zavezancem znotraj Skupnosti podobno urejen tudi v primeru, ko davčni zavezanec iz tretje države (npr. Hrvaška) vloži zahtevek za vračilo DDV v eni od držav članic EU, kot je to urejeno v t.i. Trinajsti direktivi. Bistvena razlika med Osmo in Trinajsto direktivo je v tem, da:
• Države članice EU lahko v svoji zakonodaji implementirajo določbo, da morajo vlagatelji iz tretjih držav imenovati svoje davčne zastopnike v državi članici vračila ,
• Države članice EU lahko pogojujejo vračilo DDV vlagateljem tretjih držav ob vzpostavitvi vzajemnosti .
Glede na to, da za slovenske davčne zavezance bilateralni sporazumi drugih držav članic niso relevantni, je v nadaljevanju predstavljen seznam tistih tretjih držav, v katerih lahko slovenski davčni zavezanci načeloma vložijo zahtevek za vračilo.
Ob upoštevanju lokalnih predpisov vsake od spodaj navedenih držav lahko slovenski davčni zavezanci vložijo zahtevek za vračilo DDV v:
- Hrvaški ,
- Islandiji,
- Izraelu,
- Japonski,
- Južni Koreji,
- Kanadi,
- Liechensteinu,
- Makedoniji,
- Norveški,
- Švici,
- Turčiji .
Pri tem je, kot že rečeno, potrebno upoštevati lokalno zakonodajo vsake države posebej, saj se postopki vračila DDV med državami članicami EU in tretjimi državami lahko tudi razlikujejo. Kot primer naj navedem Hrvaško, s katero ima Slovenija sklenjen bilateralni sporazum o vračilu DDV, ki je bil plačan na hrvaškem s strani slovenskih davčnih zavezancev v zvezi s sejemskimi prireditvami. V kolikor slovenski davčni zavezanec želi sam vložiti zahtevek za vračilo DDV pri pristojnem davčnem uradu v Zagrebu, je dolžan na eni od hrvaških bank odpreti hrvaški nerezidentski kunski račun, ob vložitvi prvega zahtevka pa poleg ostalih dokumentov tudi izpisek iz poslovnega registra, ki mora po zadnjih informacijah biti tudi preveden v hrvaški jezik s strani sodnega tolmača.
Zaradi tega je priporočljivo, da se najame lokalni davčni svetovalec, ki bo za vas opravil vložitev zahtevka za vračilo DDV ter sprejemal in posredoval kakršnekoli informacije med vami in pristojnim uradom.
V zvezi s Trinajsto direktivo bi ob koncu želel samo še dodati, da prenovljena Osma direktiva zaenkrat ne bo vplivala na način vlaganja zahtevkov za vračilo DDV v tretjih državah.
In kaj se dogaja v praksi?
V praksi se veliki in majhni podjetniki, ki so orientirani (pretežno) na tuja tržišča, srečujejo tudi s plačilom DDV druge države. V večini primerov imajo tudi pravico, da bi v tujini plačan DDV dobili nazaj, a se za takšno možnost raje ne določajo vsaj iz treh razlogov:
- Nepoznavanja pravice do vračila DDV,
- Neekonomičnosti postopkov za vračilo DDV,
- Zapletenost postopkov.
Zgoraj omenjeni trije razlogi so eden glavnih argumentov, zakaj slovenski podjetniki puščajo denar drugim državam in raje najemajo posojila, s katerimi financirajo sektor, ki je bojda svetovno gospodarstvo pahnil v krizo. Je že res, da v večini primerov v tujini plačan DDV ne predstavlja ali ne bi bistveno izboljšal denarnega toka podjetja, a vendar je to dober indikator, na podlagi katerega lahko sklepamo, da pri podjetnikih obstajajo tudi skrite rezerve finančnih sredstev, le da se jih mnogi niti ne zavedajo.
Po drugi strani bi lahko argumentirali, da s financiranjem proračuna drugih držav slovenski podjetniki znižujejo svojo davčno osnovo pri davku od dohodkov pravnih oseb, saj v poslovnih knjigah pripoznajo kot strošek prejete storitve ali nabave blaga v bruto vrednosti. Vendar pa je potrebno še enkrat dobro premisliti, ali je bruto vrednost resnično davčno priznan odhodek, skladno z določbami trenutno veljavnega Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).
Davčno (ne)priznani odhodki
Splošno pravilo pri izračunu davčne osnove po ZDDPO-2 določa, da je osnova za davek dobiček, ki pomeni presežek prihodkov nad odhodki, ugotovljenimi v izkazu poslovnega izida.
Pri ugotavljanju »davčnega« dobička se v skladu z 29. členom ZDDPO-2 priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, kar pomeni, da morajo nastati v neposrednem razmerju z opravljanjem dejavnosti oz. so posledica opravljanja dejavnosti podjetnika in ne smejo imeti značaja privatnosti ali biti neskladni z običajno poslovno prakso. Omenjeni člen je precej širok a hkrati omejuje davčno priznane odhodke na tisti del, ki se lahko pripišejo opravljanju dejavnosti podjetnika in posledično ustvarjanju obdavčljivih prihodkov.
Če pogledamo z vidika podjetnika, je njegova udeležba na poslovni konferenci ali sejmu v tujini (npr. Frankfurt) poslovno potreben strošek, saj nima značaja privatnosti, je običajen s poslovno prakso in je nastal v zvezi z opravljanjem podjetnikove dejavnosti. Iz tega lahko sklepamo, da je celoten strošek davčno priznan odhodek, ki znižuje »davčni dobiček« in posledično pomeni manjše plačilo davka »od dobička«.
Vendar pa je zakonodajalec v ZDDPO-2 omejil višino davčno priznanih odhodkov zaradi morebitnih zlorab ali negospodarnega ravnanja davčnih zavezancev. Zato je poleg omejitve stroškov reprezentance, amortizacije ipd., kakor tudi popolni izključitvi stroškov donacij, podkupnin ipd. dodal določbo, na podlagi katere je v celoti davčno nepriznan davek na dodano vrednost, ki ga zavezanec v skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost, ni uveljavil kot odbitek vstopnega davka, čeprav je imel to pravico po zakonu, ki ureja davek na dodano vrednost.
Vsi vemo, da domači dobavitelji običajno zaračunajo DDV na svojih računih, za kar večina podjetnikov bolj ali manj dosledno upošteva pravico do odbitka skozi mesečne ali četrtletne obrazce DDV-O.
Po drugi strani pa veliko srednjih in malih podjetij vsebinsko računov s strani tujih dobaviteljev, ki so zaračunali tuj DDV, ne obravnavajo enako kot domače račune, temveč jih kratko malo upoštevajo v svojem izkazu finančnega izida kot strošek v bruto vrednosti.
Upoštevaje določbe zgoraj omenjene zakonske določbe ZDDPO-2 je takšna knjižba nepravilna, saj neupravičeno znižuje davčno osnovo. Kot vemo, imajo vsi zavezanci za DDV v Sloveniji, pod določenimi pogoji, pravico do »odbitka« vstopnega DDV tudi, če so ga plačali v tujini, le da je sistem odbitka nekoliko drugače urejen, kot to velja za domače nabave blaga in storitev. Posledično ima davčni inšpektor ob morebitnem davčnem inšpekcijskem nadzoru zadosten argument, da v tujini plačan DDV ne prizna kot davčno priznan odhodek ter zraven dodatnega plačila premalo obračunanega davka in zamudnih obresti podjetniku naloži tudi plačilo kazni.
Ne glede na pravkar omenjeno pa je pri vsej stvari potrebno biti tudi pragmatičen ter upoštevati načelo zdrave kmečke pameti. Namreč, v koliko je znesek v tujini plačanega DDV, do katerega vračila je podjetnik upravičen, ne predstavlja bistvene vrednosti v primerjavi s stroški (bančni stroški, stroški svetovalcev, stroški poštnine ipd.), ki bi jih zaradi vložitve zahtevka podjetnik utrpel, bi tudi davčni inšpektor moral presoditi v korist podjetnika, saj bi se v določenih primerih lahko zgodilo, da bi zaradi postopka vložitve zahtevka za vračilo DDV stroški postopka presegli vrednost vračila.
Zaključek
Vsak odgovoren podjetnik je dolžan v prvi vrsti poskrbeti, da bo zagotovil dovolj dela za razvoj podjetja, hkrati pa tudi zagotoviti optimalno strukturo svojih sredstev in obveznosti.
Denarni tok je v trenutni gospodarski situaciji ena najpomembnejših kategorij, ki odloča o obstoju ali propadu podjetja. Zaradi tega je dolžnost prav vsakega podjetnika, da preveri, ali ima znotraj sistema kakšne skrite denarne rezerve, s katerimi bi lahko financiral tekoče obveznosti, preden se odloči za najem posojila.
Ena izmed teh rezerv se skriva tudi v tujini plačanem DDV. V praksi se na žalost večina podjetnikov , predvsem v manjših in srednje velikih podjetjih, zaradi nepoznavanja zakonodaje in varčevanja na račun koristnih nasvetov, prostovoljno odreka finančnim sredstvom. Glede na to, da bo s 1.1.2010 sistem vračila DDV znotraj EU poenostavljen je pričakovati, da se bo tega instituta samostojno posluževalo več davčnih zavezancev, kot se jih je do sedaj.
