Prejeli smo račun iz Srbije za uporabo in vseh stroškov najema sejemskega prostora. Na računu je zaračunan 16% davek.
Kako zavedemo prejeti račun v evidence za DDV? Ali je možno, da zahtevamo vračilo obračunanega davka?
Vsebinska presoja
S 1.1.2010 je v Sloveniji je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1 (ZDDV-1B), objavljen v UL RS 85/2009 (v nadaljevanju ZDDV-1), s katerim je Slovenija implementirala spremembe t.i. DDV Direktive v svojo nacionalno zakonodajo.
Korenitim spremembam je bil podvržen predvsem način določanja kraja, kjer se šteje da so storitve opravljene in posledično predmet obdavčitve z DDV. Bistveno vodilo pri spremembah določitve kraja opravljanja storitev je bilo v tem, da so storitve obdavčene v državi dejanske potrošnje. Zaradi tega so načeloma in poenostavljeno rečeno vse storitve, razen izjem, ki jih opravlja en davčni zavezanec drugemu davčnemu zavezancu predmet obdavčitve z DDV v tisti državi, kjer ima prejemnik (naročnik) storitev sedež svoje dejavnosti oz. stalno poslovno enoto1, kateri so storitve opravljene, kot to določa 25. člen ZDDV-1.
V kolikor so storitve opravljene slovenskim davčnim zavezancem s strani davčnih zavezancev s sedežem izven Slovenije, so prvi načeloma dolžni obračunati DDV na podlagi samoobdavčitve v skladu z določbami 76. člena ZDDV-1 in le-te tudi ustrezno poročati v obračunu DDV. Vendar pa so v zakonodaji predpisane tudi izjeme do splošnega pravila, zaradi česar je pri ugotavljanju kraja opravljanja storitev vedno potrebno najprej preveriti ali obstajajo izjeme od splošnega pravila in če ne, upoštevati določbe zgoraj omenjenega 25. člena ZDDV-1.
V zvezi s sejemskimi storitvami so s 1.1.2011 pričela veljati drugačna pravila glede določitve kraja opravljanja le-teh, kot je to bilo do 31.12.2010, zato v nadaljevanju podajam interpretacijo pravnih določb za obe obdobji.
Obdavčitev sejemskih storitev do 31.12.2010
V 29. členu ZDDV-1 so bile do 31.12.2010 za sejemske in podobne storitve predvidene posebnosti (izjeme), na podlagi katerih je kot kraj opravljanja omenjenih storitev štel kraj, kjer so bile te storitve dejansko opravljene, ne glede na to, komu so bile opravljene.
Upoštevaje pravkar omenjeno lahko ugotovimo, da je bil do 31.12.2010 izvajalec2 sejemskih storitev dolžan obračunati DDV v tisti državi, kjer so sejemske storitve bile tudi dejansko opravljene, ne glede na status naročnika.
Posledično je za razstavljavce/obiskovalce – davčne zavezance iz drugih držav to pomenilo, da so bili dolžni poleg cene izvajalca sejemskih storitev plačati slednjemu tudi DDV po stopnji, ki je bila predpisana z zakonodajo države v kateri se je sejemska prireditev izvajala, kar predstavlja bistveno podražitev storitev izvajalca, ki pa ga slovenski davčni zavezanci ne morejo zahtevati nazaj preko obračuna DDV v Sloveniji.
Zaradi omenjenega vam je izvajalec sejemske prireditve pravilno obračunal srbski DDV.
Obdavčitev sejemskih storitev od 1.1.2011
S 1.1.2011 se na podlagi sprememb in dopolnitev ZDDV-1 (ZDDV-1C) mehanizem obrnjene davčne obveznosti še vedno pojavlja tudi v zvezi s sejemskimi storitvami, vendar ne v tak širokem obsegu, kot je to veljalo do nedavnega.
Na podlagi določb prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, veljavnega od 1.1.2011, je: »kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za (…) prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu zavezancu, kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo«.
Omenjena določba pomeni, da v kolikor se davčnemu zavezancu opravijo storitve v zvezi z vstopninami za sejemske prireditve3, je izvajalec tovrstnih storitev dolžan obračunati DDV naročniku in v tem primeru veljajo enaka pravila glede določitve kraja opravljanja storitev, kot so veljala pred 1.1.2011 vendar s to bistveno razliko, da se po omenjenem datumu obdavčujejo v dejanskem kraju opravljanja sejemskih storitev le storitve v zvezi z vstopninami, vključujoč pomožne storitve, ki so povezane z vstopninami.
Praktična težava, ki se pri tej spremembi pojavlja je klasifikacija, kaj točno pomeni storitev v zvezi z vstopninami, saj jih zakonodajalec ni nikjer natančno definiral, zato se bo praksa oblikovala skozi čas.
Vendar, glede na izjemo od splošnih določb 25. člena ZDDV-1 menim, da bi morali tovrstne storitve interpretirati ozko in v duhu namena direktive kar pomeni, da je izvajalec dolžan naročniku – davčnemu zavezancu zaračunati DDV samo v zvezi s prodajo sejemskih vstopnic, s katerimi je naročniku omogočen takojšnji vstop na sejemsko prireditev in ogled sejemske razstave oz. športne ali izobraževalne storitve, nikakor pa v to kategorijo storitev ne sodijo npr. kotizacije, ki se plačajo pred ali po samem datumu opravljenih storitev. V okvir omenjenih določb se prav tako ne bi smelo uvrščati izvajanje sejemskih storitev davčnim zavezancem kot je npr. plačilo za najem razstavnega prostora na sejmu ali postavitev sejemskega prostora ipd. s strani izvajalca sejemske prireditve, saj tovrstne storitve niso neposredno povezane z vstopninami. Prav tako namen razstavljalcev ni kupiti vstopnino na sejemsko prireditev, temveč s predstavitvijo svojega blaga ali storitev na razstavi/sejmu razširiti svoj krog poslovnih partnerjev in kupcev.
Dodatno je v drugem odstavku 29. člena ZDDV-1 določeno, da v kolikor se »storitve, vključno s pomožnimi, s področja (…) prireditev, kot so sejmi in razstave, ter vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanec, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer se storitve dejansko izvajajo«.
Kot je navedeno v drugem odstavku 29. člena ZDDV-1 pa so sejemske in pomožne storitve, vključno s storitvami organizatorjev, ki so opravljene npr. fizičnim osebam, le-te obdavčene v kraju dejanske izvedbe.
Po 1.1.2011 izvajanje sejemskih storitev drugim davčnim zavezancem zapade pod določbe splošnega pravila, t.j. prvega odstavka 25. člena ZDDV-14, medte ko je izvajanje:
♦ vseh sejemskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci in
♦ storitev v zvezi z vstopninami drugim davčnim zavezancem
predmet obdavčitve z DDV v tisti državi, v kateri se omenjene storitve izvajajo.
Vračilo DDV
Ker osnovno načelo sistema DDV ni izkrivljanje konkurence oz. obremenitev davčnih zavezancev z DDV, je med državami članicami EU, kakor tudi med vsako posamezno državo članico EU z nekaterimi tretjimi državami vzpostavljen mehanizem vračila DDV, ki temelji na mehanizmu vzajemnosti vračila DDV davčnim zavezancem ene države zavezancem druge in obratno.
Pravico do vračila DDV lahko načeloma davčni zavezanci znotraj EU uveljavljajo ne glede na to, v kateri državi članici jim je DDV bil zaračunan s strani izvajalca storitev, v kolikor izpolnjujejo pogoje za vračilo v teh državah, medtem ko vsaka država članica sklepa bilateralne dogovore o vzajemnosti vračila DDV s tretjimi državami.
Slovenija je do sedaj vzpostavila stanje vzajemnosti z več državami izven EU5, vendar pa med njimi ni Srbije, zaradi česar davčni zavezanci iz Slovenije, ki so v Srbiji plačali DDV, le-tega ne morejo zahtevati nazaj od Srbije. Prav tako pa tudi Slovenija ne vrača DDV, zaračunanega srbskim davčnim zavezancem s strani slovenskih zavezancev.
Na koncu bi želel opomniti še na pomembno dejstvo, ki ga davčni zavezanci v praksi pogosto spregledajo. V skladu z določbami Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) se za ugotavljanje obdavčljivega dobička priznajo odhodki, ki so potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov.
Zakon v 30. členu našteva nekatere vrste stroškov, ki niso davčno priznani in med katere sodi tudi davek na dodano vrednost, ki ga zavezanec v skladu z ZDDV-1 ni uveljavil kot odbitek vstopnega davka, čeprav je imel po zakonu to pravico.
Kot že zgoraj omenjeno, imajo davčni zavezanci v določenih primerih možnost, da vložijo zahtevek za vračilo DDV v drugi državi, ki je po vsebini enak pravici do odbitka DDV, če jim ga je tuj dobavitelj oz. izvajalec storitev upravičeno zaračunal.
V kolikor te možnosti ne izkoristijo in skupaj z DDV pripoznajo račun tujega dobavitelja kot strošek v svojih računovodskih evidencah, lahko davčni organ argumentirano šteje v tujini zaračunan znesek DDV kot davčno nepriznan odhodek in posledično poviša davčno osnovo za namene obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Seveda se vsak odgovoren gospodarstvenik najprej vpraša ali se mu vložitev zahtevka za vračilo v tujini zaračunanega DDV izplača ali ne. Po mojem mnenju je v tem primeru potrebno presojati smotrnost vložitve zahtevka za vračilo DDV glede na celotne stroške postopka, saj lahko kaj hitro stroški postopka in vključenih strokovnjakov (davčnih svetovalcev, računovodij, pravnih pisarn ipd.) presežejo znesek vračila DDV. Posledično sta na zgubi tako gospodarstvenik kakor tudi državna blagajna.
Zaključek
Račun, z obračunanim srbskim DDV, ki ste ga prejeli za sejemske storitve v Srbiji do 31.12.2010 ne vpisujete v slovenske DDV evidence, saj za tovrstne storitve šteje, da so opravljene in posledično predmet obdavčitve z DDV v tisti državi, kjer so bile dejansko opravljene.
Glede na to, da Slovenija nima vzpostavljenega stanja vzajemnosti pri vračilu DDV davčnim zavezancem prav tako ne morete vložiti zahtevka za vračilo DDV v Srbiji, zato celotni znesek računa za opravljeno storitev, skupaj z 18% DDV, predstavlja strošek sejemskih storitev.
Po 1.1.2011 pa boste morali biti pozorni kakšne vrste storitev prejemate od vaših izvajalcev. V kolikor vam bodo s strani tujega davčnega zavezanca zaračunane storitve sejemskih prireditev, boste v svojih davčnih knjigah morali obračunati DDV na podlagi obrnjenega davčnega bremena in znesek osnove vpisati v zap. 31, medtem ko obračunan znesek davka vpišete v zap. 25, odbitek DDV pa v zaporedno 41 obrazca DDV-O.
Če vam bo izvajalec, v skladu z zakonodajo države, kjer se izvajajo sejemske prireditve, zaračunal tudi DDV te države, bo prišlo do dvojne obdavčitve, saj boste izvajalcu dolgovali znesek njegove provizije z obračunanim DDV, v Sloveniji pa boste morali opraviti obračun DDV in uveljavljati odbitek vstopnega DDV na podlagi mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Pri tem bi želel izpostaviti, da DDV v skladu s 36. členom ZDDV-1 ne sodi v davčno osnovo, zato boste morali v Sloveniji obračunati DDV od neto vrednosti provizije, medtem ko bo bruto vrednost storitve strošek vaše družbe – seveda pod predpostavko, da vračilo DDV iz te druge države ne bo mogoče.
1 Za stalno poslovno enoto šteje kraj poslovanja, v katerem prejemnik storitev trajno razpolaga s človeškimi in materialnimi viri v tolikšni meri, da omogoča prejem in uporabo storitev, ki jih prejemniku opravi drug davčni zavezanec oz. opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci.
2 V kolikor je izvajalec storitev imel sedež v drugi državi, kot je bila država, v kateri se je sejem odvijal, je načelom moral izvajalec predhodno pridobiti DDV številko v tej drugi državi, da je lahko pravilno obračunal DDV.
3 Bistvena razlika med novo in staro določbo je, da se po starem načelu obdavčujejo samo in izključno storitve v zvezi z vstopninami za sejme ter podobne storitve in ne več vse sejemske storitve.
4 Storitev se šteje za opravljeno (obdavčeno) v kraju, kjer ima naročnik storitve svoj sedež ali stalno poslovno enoto.
5 Kanada, Hrvaška (omejeno), Islandija, Izrael, Japonska, Južna Koreja (omejeno), Liechenstein, Makedonija, Norveška, Švica in Turčija (omejeno).
