Izhod iz trenutne spirale prezadolženosti slovenskega gospodarstva ter kreditnega krča se zdi kot utopičen cilj in večina ljudi upa ter pričakuje, da bo politika vzpostavila pogoje, ki bodo Slovenijo popeljali iz krize, kar se pa po mnenju generalne direktorice Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagard ne bo zgodilo tako kmalu.
Dodatno je skrb vzbujajoča tudi napoved Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je maja 2013 na svoji spletni strani objavila ne preveč obetajočo napoved za Slovenijo, na podlagi katere je pričakovati dodatni padec gospodarske aktivnosti, večanje števila brezposelnosti ter posledično dodaten pritisk na javno-finančne odhodke in potrebno po konsolidaciji ter optimizaciji javnih financ.
Glede na dejansko situacijo in napovedi mednarodnih organizacij zato ni za pričakovati, da bomo v kratkem v Sloveniji dočakali izhod iz krize s pomočjo izključno političnih odločitev in reform, temveč je to, ne glede na gospodarsko-politično situacijo, delno tudi v rokah inovativnih podjetnikov, ki s pravimi poslovnimi odločitvami in hkrati odgovornostjo do sodelavcev ter širše družbe lahko ustvarijo možnosti za zagon gospodarstva v Sloveniji. Če samo pogledamo uspehe slovenskih študentov na mednarodnih, kakor tudi na lokalnih tekmovanjih, povezanih z inovacijami in poslovnimi izzivi, nam je lahko jasno, da Slovenija premore bistveno več poslovno-inteligenčnega kapitala, kot se ga zavedamo.
Vendar pa ostaja temeljni problem perspektivnih (mladih) podjetnikov obstoj in razvoj njihovih idej v Sloveniji, saj so običajno tuje multinacionalke zanje bolj zanimive. Nenazadnje je povabilo za sodelovanje s strani renomirane multinacionalke stvar prestiža, prav tako pa v Sloveniji tudi primanjkuje pravih investitorjev, zato je kot odgovor na vse težje financiranje poslovanja mogoče poiskati tudi v obliki (so)financiranja skupnih projektov in delitve rezultatov med udeleženci, ki je običajno proporcionalen vložkom le-teh. Seveda je za zagon investicij in gospodarskih aktivnosti v Sloveniji potrebnega veliko več, kot le dobra ideja ter finančni viri, a ostali elementi privlačnosti slovenskega gospodarstva za (tuje) investitorje v tem prispevku niso predmet analize.
Bistvenega pomena za nastanek pogodbenega joint venture1 (oz. skupnih vlaganj) je, kot že sam naziv pove, da dve ali več pogodbenih strank sklenejo pogodbo o skupnih vlaganjih z namenom realizacije projekta, ki nima elementa trajnosti opravljanja ekonomske dejavnosti, zaradi katere bi bilo potrebno ustanoviti družbo, kot nosilca pravic in obveznosti iz skupnih vlaganj, temveč je ena od pogodbenih strank nosilec projekta skupnih vlaganj in je torej odgovorna za njegovo realizacijo, pri čemer pa je obseg pravic in obveznosti za vse pogodbene stranke vnaprej določen.
Pri tem pa se v praksi pogosto postavlja vprašanje, kako so finančne transakcije ter izvedene aktivnosti med udeleženci skupnih vlaganj obdavčene z DDV. Neposrednega odgovora na to vprašanje v trenutno veljavnem Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne bomo našli, zato je potrebno analizirati vsebino transakcij in pogodbeni odnos med strankami.
Predmet obdavčitve z DDV
Skladno z določbami 1. in 4. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 je predmet DDV vsaka dobava blaga2 in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo3.
Da je določena transakcija predmet obdavčitve z DDV, mora biti torej oseba, ki je to transakcijo opravila, davčni zavezanec. V skladu z določbami prvega odstavka 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli samostojno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na njen namen ali rezultat.
Pravkar omenjena definicija vsebuje tri elemente, na podlagi katerih je potrebno presojati ali je oseba davčni zavezanec za namene ZDDV-1. Najprej je poudarjen kraj dejavnosti, ki pomeni, da so za namene slovenske zakonodaje davčni zavezanci vsi rezidenti Slovenije, ki opravljajo dejavnost tako doma, kakor tudi v tujini. Po drugi strani pa se v Sloveniji štejejo kot davčni zavezanci za namene DDV tudi tuje osebe, ki na območju Slovenije nimajo sedeža ali mesta poslovanja, a tukaj opravljajo dejavnost.
Nadalje, se v skladu z določbami ZDDV-1 šteje kot davčni zavezanec oseba, ki samostojno opravlja ekonomsko dejavnost. Pogoj samostojnosti oz. neodvisnosti je eden temeljnih kriterijev, na podlagi katerih je potrebno presojati, ali oseba deluje v svojem imenu in za svoj račun. V četrtem odstavku 5. člena ZDDV-1 je navedena negativna definicija, kaj se ne šteje za samostojno opravljanje ekonomske dejavnosti. Omenjeni člen ne ponuja izključujoče definicije, temveč zgolj postavlja okvirje, na podlagi katerih se neodvisnost presoja in v skladu s katerim se kot davčni zavezanci v nobenem primeru ne morejo šteti zaposleni ali druge osebe, ki jih na delodajalca veže pogodba o zaposlitvi oz. druga pravna vez, ki kaže na odvisno razmerje.
Pojem ekonomska dejavnost v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDDV-1 obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, kakor tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je izkoriščanje namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Kakšna je razlika med pojmom priložnostna transakcija in ekonomska dejavnost zakon ne opredeljuje, zato je potrebno presojati vsako transakcijo individualno. Pri tem je potrebno poudariti, da težave glede opredelitve vsebine transakcije največkrat nastanejo v primeru, ko ne gre za kontinuirano izvajanje te dejavnosti.
Joint venture in obračun DDV – pravna praksa v EU
Pri razumevanju sistema obdavčitve skupnih vlaganj z DDV si lahko med drugim pomagamo s prakso Sodišča EU, ki skrbi, da je pravo EU spoštovano ter interpretirano in uporabljeno v vseh državah članicah EU enotno. Prav tako pa lahko za lažje razumevanje interpretacije obdavčitve določenih transakcij upoštevamo prakso in javno objavljene informacije organov drugih držav članic, ki pa sicer nimajo nikakršnega zavezovalnega ali instrukcijskega učinka pri delu in odločanju slovenskih organov.
- Sodišče EU – sodba
Na konkretno temo je Sodišče EU sprejelo sodbo v primeru C-77/01, kjer je z vidika izvajanja določb t.i. Šeste Direktive o DDV4 analiziralo več vprašanj povezanih s pravico do (delnega) odbitka vstopnega DDV in v okviru le-tega tudi vprašanje povezano s plačili znotraj konzorcija, ki je temeljil na pogodbi med različnimi pogodbenimi strankami in s katerim je upravljal EDM (Empresa de Desenvolvimento Mineiro SGPS SA).
EDM je holding družba v rudarski industriji, katere glavni namen je opravljanje geo – raziskovalnih aktivnosti, pridobivanje, izkoriščanje ter prodaja naravnih virov, kakor tudi izvajanje tehnoloških razvojnih projektov v obliki skupnih vlaganj. V zvezi s skupnimi vlaganji je EDM sodelovala v treh različnih konzorcijih, katerih ednini namen je bil iskanje mineralnih deponij na treh različnih področjih na Portugalskem ter analiza dobičkonosnosti izkoriščanja naravnih virov. V primeru, da bi analiza izkoriščanja naravnih virov izkazala dobičkonosnost projekta, bi se za namen pridobivanja virov ustanovila družba s strani pogodbenih strank konzorcija.
V okviru konzorcija je EDM prevzemala tako tehnične aktivnosti, kakor tudi upravljavsko-svetovalno funkcijo. Vsaka od pogodbenih strank je izstavila račun z opisom aktivnosti, ki jih je morala izvesti ter stroške, povezane s temi aktivnostmi. Ti računi so bili poslani na družbo EDM kot upravljavca konzorcija in so služili za namene obračuna delitve dohodkov iz naslova izkoriščanja naravnih virov.
Portugalski davčni urad je na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovil, da v zvezi z opravljanjem dejavnosti in prejetih plačil EDM ni ravnal v skladu z zakonodajo na področju DDV, saj davek ni bil obračunan. Ker se družba EDM z odločbo davčnega organa in Davčnega sodišča prve stopnje iz Lizbone ni strinjala, se je pritožila na Osrednje upravno sodišče, ki je postopek odločanja ustavilo in prosilo Sodišče EU za nasvet po postopku predhodne odločbe. Med drugim je bilo Sodišču EU postavljeno tudi vprašanje ali se izvajanje aktivnosti družbe EDM v zvezi s konzorcijem proti plačilu ostalih pogodbenih strank, udeleženih v konzorciju, šteje za opravljanje ekonomske aktivnosti v duhu Šeste Direktive o DDV.
Na zastavljeno vprašanje je Sodišče EU podalo dokaj konkretne odgovore v točkah 85 – 91 omenjene sodbe, ki jih lahko povzamemo kot sledi:
- aktivnosti, ki jih pogodbene stranke opravijo v okviru in za račun konzorcija ter so z njim tudi povezane, običajno niso drugačne od tistih, ki jih opravijo stranke za svoj račun in jih je za namene DDV potrebno tudi šteti kot takšne. Zaradi tega dobave blaga ali storitev, ki niso predmet plačila, ne zapadejo v sistem obdavčitve z DDV, razen izjem5,
- iz predložene dokumentacije in razpoložljivih informacij je razvidno, da aktivnosti članov konzorcija, ki sovpadajo z vnaprej dogovorjeno delitvijo nalog teh članov, niso predmet plačila kot protidajatev za opravljeno dobavo blaga ali storitev in zato omenjene aktivnosti ne moremo šteti kot obdavčljive transakcije,
- v kolikor bi člani konzorcija opravili več aktivnosti, kot je dogovorjeno s pogodbo in bi za te aktivnosti prejeli plačilo, bi presežek opravljenih aktivnosti lahko šteli za dobavo blaga ali storitev za plačilo, kar bi bilo predmet obdavčitve z DDV,
- dejstvo, da je večina (ali vse) aktivnosti izvedena s strani ene pogodbene stranke (t.j. EDM), ki upravlja konzorcij, je v konkretnem primeru irelevantno.
- Angleška davčna uprava – smernice
Kot pomoč pri interpretaciji prava EU na področju DDV si lahko zavezanci v veliki meri pomagajo tudi z javno objavljenimi in prosto dostopnimi informacijami angleške davčne uprave6 (v nadaljevanju HRMC), ki je objavila smernice s šifro VTAXPER74100 za angleške davčne zavezance, udeležene v projektih skupnih vlaganj.
V omenjenih smernicah je HRMC podala primer obdavčitve z DDV pri skupnih vlaganjih v kmetijstvu. Lastniki zemljišč običajno sklepajo različne pogodbe s kmetovalci (ali trgovci) v zvezi z obdelavo zemljišč v treh glavnih oblikah:
- pogodbe, s katerimi lastniki zemljišč dodelijo kmetovalcem pravico do uporabe zemljišča za namene obdelave le-te in pridelave pridelkov,
- pogodbe med lastniki zemljišč in izvajalci pomožnih storitev v poljedelstvu,
- pogodbe o skupnih vlaganjih v kmetijstvu.
Prav zadnje oblike pogodb so po informacijah HRMC v zadnjem času v porastu, saj dve pogodbeni stranki vložita v isti projekt različne inpute z namenom realizacije dobička od prodanih pridelkov. Bistveni značilnosti skupnih vlaganj v primeru poljedelstva so redni sestanki v zvezi z načinom kmetovanja ter delitev dobička oz. izguba iz naslova skupnega vložka. Običajno se dobiček ali izguba ugotavljata kot razmerje med vložki in delitvijo količine pridelka oz. prihodkov iz naslova prodaje pridelkov.
Bistvenega pomena pri pogodbi o skupnih vlaganjih v kmetijstvu je dejstvo, da nobena od pogodbenih strank ne opravlja dobav blaga ali storitev za drugo v zameno za plačilo v obliki delitve dobička, temveč vsaka od omenjenih vloži del svojih sredstev (lahko v denarju, v obliki sredstev, v obliki dela, znanja, izkušenj, ipd.).
Stranki lahko medsebojno sicer poplačata tudi del stroškov, ki so nastali v okviru skupnih vlaganj, kot npr. kmet lahko povrne lastniku zemljišča polovico stroškov vzdrževanja objektov, ki so potrebni za skupni podjem oz. lastnik zemljišča lahko povrne kmetu njegov delež v stroških za nabavo semen, gnojil in kemikalij. Tovrstna povračila stroškov štejejo kot plačilo za dobavo blaga ali storitev ene stranke drugi in so praviloma predmet obdavčitve.
Pri prodaji pridelka na trgu je seveda potrebno obračunati DDV, ne glede na to kdo je lastnik pridelka. Kjer je pridelek skupna last dveh ali več pogodbenih strank, vsaka stranka sama proda pridelek na trgu in obračuna DDV pri prodaji.
Po končnem obračunu se rezultat prodaje razdeli med udeležence skupnih vlaganj in tovrstna razdelitev premoženja prav tako ni predmet DDV, saj ne izpolnjuje osnovnih kriterijev, ki določajo obdavčljive transakcije.
- Sodišče prve stopnje (davčni oddelek) v Veliki Britaniji – sodba
Dodatno je zanimivo izpostaviti tudi sodbo Sodišča prve stopnje v Edinburghu (Velika Britanija), ki je prav tako presojalo joint venture z vidika obdavčitve z DDV v precej kompleksnem primeru št. TC019717.
V omenjenem primeru je bistveno, da sta se dve fizični osebi (za lažje razumevanje ju imenujemo oseba A in oseba B), na podlagi predhodnega uspešnega sodelovanja družb (za lažje razumevanje ju imenujemo družba AA, katere zastopnik je oseba A in družba BB, katere zastopnik je oseba B), dogovorili o skupnem vlaganju v nepremičninski projekt, katerega rezultat prodaje bi si omenjeni fizični osebi v skladu z ustnim dogovorom delili v razmerju 50:50. Bistvenega pomena v konkretnem primeru je, da sta se osebi ves čas sodelovanja sklicevali na joint venture.
Aprila 2004 je oseba A sklenila pogodbo o pogojnem nakupu nepremičnine s prodajalcem (Whiteford), vendar ne v svojem, temveč v imenu družbe AA, katere zastopnik je bila oseba A. Oseba B je bila do določene mere udeležena v pogajanjih s prodajalcem pred sklenitvijo omenjene pogodbe.
V zvezi s prodajo nepremičnine je oseba A avgusta 2004 najela strokovnjaka8 za področje svetovanja v zvezi z pridobitvijo in prodajo nepremičnine, s katerim je bila dogovorjena provizija v višini 1% prodajne cene, v kolikor bi bila prodaja nepremičnine uspešno izvedena. Čez čas se je pojavil potencialni kupec (Bett Homes), s katerim se je o prodaji nepremičnine pogajala oseba A, medtem ko oseba B ni bila vključena v proces pogajanj, a je bila tekoče obveščena o poteku dogovarjanja s potencialnim kupcem.
Oktobra 2004 je družba AA sklenila pogodbo z Bett Homes, na podlagi česar je slednja nakazala nevračljiv depozit v višini 100.000 GBP na račun družbe AA, ki jo je oseba A določila kot upravičenca plačila. Po plačilu določenih stroškov povezanih z nepremičninskim projektom (t.j. pravne storitve ter 1% provizija svetovalcu) v višini 20.000 GBP je družba AA marca 2005 nakazala 40.0009 GBP osebi B na račun družbe BB10. Omenjeno nakazilo nobena pogodbena stranka ni štela kot plačilo družbe AA za opravljeno storitev svetovanja s strani osebe B, družbe BB ali katerekoli druge osebe.
Po opravljenem depozitu je kupec nadaljeval s pridobivanjem dovoljenj za izgradnjo stanovanjskih objektov na predmetnem zemljišču, pri čemer so se pojavile določene težave z mestno upravo, ki je bila lastnica dela zemljišča na katerem bi moralo biti zgrajeno krožišče. Za odpravo težav sta osebi A in B pričeli z lobiranjem in poizvedovanjem glede možnosti nadaljevanja projekta in na podlagi tega je ponovno oseba A v imenu in za račun družbe AA sklenila pogodbo z mestno upravo o odkupu spornega zemljišča, ki je bilo takoj prodano kupcu po nabavni vrednosti z obračunanim DDV.
Leta 2006 je bila prodaja nepremičnine končno zaključena, pri čemer je kupec poravnal svoje obveznosti do družbe AA v več obrokih, od katerih so bili odšteti stroški povezani z omenjenim projektom in polovica preostanka kupnine nakazana na račun družbe BB brez obračunanega DDV, sklicujoč se na dogovor o joint venture.
Ker fizični osebi nista imeli sklenjene pogodbe o sodelovanju, sta se v letu 2005 (iz sodišču nejasnih razlogov) odločili, da bosta podpisali pogodbo, za kar je bil najet pravnik, ki je pripravil nejasno pogodbo med dvema družbama, katera ni v celoti odražala predhodno sklenjenega ustnega dogovora. Glede na ugotovljena dejstva in okoliščine, sodišče omenjene pogodbe ni analiziralo v detajle, je pa izpostavilo sledeče pogodbeno določilo: »Nič v tej pogodbi ne šteje kakor da sta pogodbeni stranki sklenili dogovor o partnerstvu, joint venture, pogodbo o zaposlitvi ali razmerju principal – agent.« Sodišče je štelo sklenjeno pogodbo kot irelevantno v procesu odločanja, saj je več kot očitno negirala dejansko obstoječi dogovor, prav tako pa sta obe fizični osebi pritrdili sodišču, da se sestavi pogodbe nista posebej posvečali, niti je nista detajlno analizirali ter nista želeli, da bi bili pogodbeni stranki družbi AA in BB, temveč sta se pri sodelovanju držali ustnega dogovora.
Leta 2008 je računovodja družbe BB izrazil zaskrbljenost, da bi moral pri nakazilu družbe AA na račun družbe BB biti obračunan in plačan tudi DDV. Zaradi omenjenega sta se obe fizični osebi sestali z davčnim uslužbencem. Po proučitvi zgoraj omenjene pogodbe iz leta 2005 je davčni uslužbenec svetoval računovodji družbe BB, da mora omenjena družba obračunati DDV od prejetih plačil po splošni stopnji, saj naj bi plačila pomenila protidajatev za opravljeno storitev družbi AA. Davčni organ je smatral11, da med dvema pravnima osebama ni obstajal dogovor o joint venture. Ker družba BB ni bila identificirana za namene DDV, je vložila zahtevo za registracijo, ki je bila odobrena s strani angleškega davčnega urada, nakar je družba BB izdala dva računa z obračunanim DDV družbi AA. Omenjena računa je oseba A zavrnila, sklicujoč se na ustni dogovor o joint venture in ne na pogodbo iz leta 2005, zaradi česar je zadeva končala na sodišču.
Ugotovitve sodišča:
- pogodba iz leta 2005 med dvema pravnima osebama se prezre in se lahko šteje kot irelevantna, ker ne odraža dejanskega stanja, niti se stranki – t.j. fizični osebi z vsebino le-te ne strinjata,
- pogodba med fizičnima osebama v zvezi z nepremičninskim projektom je imela po svoji naravi vse lastnosti joint venture dogovora,
- vsaka pogodbena stranka je v okviru dogovora prispevala svoje znanje, talent, sposobnosti in poslovne stike v zasledovanju skupnega cilja nakupa nepremičnine in po pridobitvi ustreznih dovoljenj v zvezi s spremembo namembnosti prodaje le-te za dobiček. To je bil kapitalski vložek obeh pogodbenih strank in nobena navedena aktivnost ni predstavljala opravljanja storitev ene osebe za drugo,
- plačila, ki jih je opravila družba AA na račun družbe BB niso predstavljala protidajatve za storitve katerekoli od strank v postopku,
- ker ni mogoče argumentirano šteti, da so bila opravljena plačila v zameno za prejete storitve, takšna transakcija ni predmet DDV,
- ne glede na obveznosti ali pravice, ki so nastale s podpisom pogodbe iz leta 2005, je dogovor o joint venture med fizičnima osebama kljub temu ostal v veljavi. Substanca in dejstva okoliščin namreč dokazujejo, da sta bila v pogodbenem razmerju dve fizični osebi v obliki joint venture.
Zaključek
Iz pravne prakse na območju EU, ki je bila predstavljena v tem prispevku, lahko zaključimo, da v primerih, ko imamo opravka z joint venture dogovori, finančne transakcije in posamične aktivnosti, ki jih izvedejo pogodbene stranke z namenom realizacije skupnega projekta, od katerega pričakujejo pozitivne finančne rezultate, niso predmet DDV, saj morebitna plačila v skupni projekt ne predstavljajo protidajatve za opravljene storitve ali dobave blaga nasprotne stranke, temveč štejejo kot vložek v pogodbeni joint venture.
V kolikor pa se zgodi, da ena stranka drugi povrne del stroškov, (ne)posredno povezanih s skupnim projektom, se takšna plačila lahko štejejo kot protidajatev za opravljeno dobavo blaga ali storitev in mora oseba, ki izda račun tudi ustrezno obračunati DDV12.
Prav tako pa delitev rezultata (dobička) uspešno dokončanega skupnega projekta pri joint venture dogovorih praviloma nikdar ne predstavlja plačilo za opravljeno storitev oz. dobavljeno blago in je zaradi tega izvzeto iz sistema obdavčitve z DDV, saj kriteriji iz 3. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.
V zadnji omenjeni sodbi je sodišče zavzelo precej nepričakovano stališče in presojalo sodelovanje med dvema fizičnima osebama na podlagi dejstev in informacij, ki so bile posredovane sodišču ter v celoti zavrnilo upoštevanje sklenjene pogodbe, kar se zgodi zelo redko. Prav tako je sodišče tudi okrcalo pravnega strokovnjaka in davčne svetovalce, ki so pomagali družbi BB pri korekciji domnevno nepravilno izdanih računov, saj niso ugotovili materialnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi morala biti pogodba med zadevnimi strankami v prvi vrsti pripravljena. Zato je na podlagi sodne prakse pri joint venture dogovorih vredno tudi omeniti, da je potrebno precej pozornosti nameniti jasni in nedvoumni razdelitvi pravic in obveznosti med pogodbenimi strankami, ki odražajo dejansko stanje. Posledično morajo biti pravni strokovnjaki, ki pripravljajo pogodbo in davčni strokovnjaki, ki analizirajo določeno transakcijo, s strani pogodbenih strank seznanjeni z vsemi detajli, ki so pogodbenim strankam znani ali morda celo samoumevni, ne glede na zapisana določila v pogodbi.
1 V praksi se kot sopomenka za joint venture uporablja tudi izraz konzorcij.
2 Pojem dobava blaga je definiran v 6. členu ZDDV-1 ter pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi sredstvi kot da bi bil prejemnik teh tudi njihov lastnik. V nasprotju z omenjenim pa šteje vsaka transakcija, ki ni dobava blaga, kot opravljanje storitev, pri čemer v skladu s 14. členom ZDDV-1 omenjeni pojem lahko vključuje tudi odstop premoženjskih pravic, obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja oz. stanja in opravljanje storitev na podlagi zakona. Zakon ali spremljajoči podzakonski akt ne določata podrobnejše vsebine pojma premoženjskih pravic, zato je potrebno upoštevati določbe materialnega zakona, pri čemer običajno premoženjske pravice predstavljajo pravice, ki imetniku pomenijo premoženje, z izkoriščanjem (npr. z distribucijo) katerega dosega svoje premoženjske interese.
3 Definicija davčnih zavezancev je v skladu s splošnim členom na prvi pogled relativno ozka, saj davčni zavezanec postane oseba, ki opravlja transakcije za plačilo. Iz vsebine omenjenega člena bi lahko sklepali, da osebe, ki brezplačno opravljajo storitve ali dobavljajo blago, niso davčni zavezanci, vendar pa so v zakonu določene izjeme od splošnega pravila, na podlagi katerih je tudi brezplačno dajanje ali poraba lahko predmet DDV (npr. lastna raba, zamenjava storitev oz. blaga ipd.).
4 Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmer (77/388/EGS).
5 Sodišče EU se sklicuje na določbe DDV Direktive, ki se vsebinsko nanaša na uporabo blaga ali opravljanje storitev po 8. oz. 15. členu ZDDV-1.
6 Sodišče EU se sklicuje na določbe DDV Direktive, ki se vsebinsko nanaša na uporabo blaga ali opravljanje storitev po 8. oz. 15. členu ZDDV-1.
7 Sodba, ki je povzeta v tej točki, je objavljena na spletni strani: http://www.financeandtaxtribunals.gov.uk/judgmentfiles/j6393/TC01971.pdf
8 Ang.: »Chartered surveyor« – visokokvalificirani in izkušeni strokovnjak na področju nepremičnin, ki ponuja širok nabor raznovrstnih storitev povezanih z nepremičninskimi projekti v državah Commonwealtha.
9 50% »čistega depozita«, brez obračunanega DDV.
10 Že v tej fazi projekta se je pričela zgodba o sodelovanju zapletati in prepletati med fizičnima osebama, ki sta najprej sklenili ustni dogovor in družbama, kjer sta delovala kot zastopnika.
11 Upoštevaje predvsem določbe pogodbe, sklenjene med obema družbama v letu 2005.
12 V kolikor gre za storitve med dvema davčnima zavezancema, ustanovljena v različnih državah (članicah EU), so storitve v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV-1 praviloma predmet obrnjenega davčnega bremena in je torej naročnik storitev, kot prejemnik, dolžan obračunati DDV na podlagi samoobdavčitve.
