Naša stranka, samostojni podjetnik je z oktobrom zaprla s.p. po rednem postopku in obenem prenehala obstajati kot davčni zavezanec.
Zanima nas, kakšen je postopek, da lahko uveljavimo vračilo DDV za neuspelo izvršbo, saj dolžniku po zaključeni prisilni poravnavi ni bilo mogoče zaseči premoženja, ker dolžnik ne razpolaga z nikakršnim premoženjem. Obstajajo za to kakšni posebni obrazci?
Vsebinska presoja
Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ima na podlagi določb Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) pravico do odbitka vstopnega DDV pri opravljanju obdavčenih in tistih oproščenih dejavnosti, ki zavezancu omogočajo pravico do odbitka vstopnega DDV.
Eno izmed bistvenih načel sistema DDV je njegova nevtralnost, saj naj bi DDV obremenjeval le končno potrošnjo, medtem ko v proizvodno-prodajni verigi davek načeloma ne bi smel obremenjevati davčnih zavezancev, ki so pridobili veljavno DDV številko in posledično ne bi smel vplivati na njihove ekonomske odločitve.
Omenjeno načelo se v Sloveniji in večini držav, ki so implementirale sistem DDV, zagotavlja na podlagi načela kreditne metode, kar pomeni, da se znesek DDV, ki ga zavezanec prejme od kupcev ob prodaji blaga ali po opravljenih storitvah (izhodni davek), odbije od zneska DDV, ki ga zavezanec plača svojim dobaviteljem blaga ali storitev (vhodni davek), ki jih je ali bo uporabil za namene obdavčljive dejavnosti, pri katerih ima pravico do odbitka.
V primerih, ko znesek vhodnega presega znesek izhodnega davka, ima davčni zavezanec preko obračuna DDV v davčnem obdobju pravico zahtevati vračilo ali prenos presežka vhodnega davka nad izhodnim. V kolikor zavezanec zahteva vračilo, mora davčni organ dolgovan znesek davka v skladu s 73. členom ZDDV-1 nakazati na zavezančev transakcijski račun v roku 21 dni po predložitvi DDV obračuna.
Poleg odbitka vhodnega DDV lahko davčni zavezanci v določenih primerih tudi popravijo (znižajo) znesek izhodnega DDV iz naslova »slabih terjatev«1 v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDDV-1; in sicer, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave niso bili (v celoti) poplačani. Poleg omenjenega lahko davčni zavezanec popravi obračunan DDV iz naslova slabih terjatev tudi v primeru, ko pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka ali drugo listino, ki dokazuje, da v zaključenem izvršilnem postopku davčni zavezanec ni bil poplačan (v celoti).
Omenjena zakonska določba je na prvi pogled razumljiva in enostavna za izvajanje v praksi, vendar pa je potrebno upoštevati, da vsi zavezanci, ki čakajo na razplet sodnih postopkov niso vedno v dobri »finančni kondiciji«. Nenazadnje je nemalo tudi takšnih, ki se zaradi zapadlih in neporavnanih terjatev svojih poslovnih partnerjev sami znajdejo pred stečajem ali pa se raje odločijo za prenehanje opravljanja dejavnosti kakor da bi še naprej poslovali z izgubo.
In kako je mogoče od države zahtevati vračilo davka, upoštevaje zakonske določbe, če se zavezanec, ki dalj časa čaka na zaključek sodnih postopkov v zvezi s slabimi terjatvami, znajde na robu?
Na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZDDV-1 mora davčni zavezanec, nad katerim je začet postopek stečaja ali likvidacije, predložiti obračun DDV davčnemu organu v roku 202 oz. 60 dni po poteku davčnega obdobja3. Ob koncu stečajnega postopka ali likvidacije je davčni zavezanec dolžan predložiti obračun DDV tudi na dan poteka davčnega obdobja4.
Prav tako je v primeru prostovoljnega prenehanja opravljanja dejavnosti vsak zavezanec dolžan vložiti zadnji davčni obračun do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala identifikacija za namene DDV, kot to določa peti odstavek 88. člena ZDDV-1.
Vendar pa se v praksi lahko zelo hitro pripeti, da se sodni postopek v zvezi s slabimi terjatvami zavezanca zaključi šele po roku, do katerega mora biti s strani zavezanca –upnika predložen zadnji obračun DDV. V takšnih primerih ZDDV-1 ne predpisuje mehanizma, na podlagi katerega bi ob predložitvi posebnega obrazca, lahko zavezanec, ki je že prenehal obstajati, vložil zahtevek za vračilo DDV iz naslova (delno) poplačanih slabih terjatev, kot to obstaja npr. v Veliki Britaniji5.
Ne glede na pravkar omenjeno, pa lahko na podlagi 54. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni zavezanci predložijo popravek obračuna, če naknadno ugotovijo, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost zavezanec izkazal previsoko glede na obveznost6, ki bi jo bil dolžan izkazati na podlagi relevantnega zakona o obdavčenju. Popravek obračuna je mogoče opraviti v roku 12 mesecev od poteka roka, do katerega bi moral biti davčni obračun vložen, čemur mora zavezanec priložiti tudi pisno obrazložitev o razlogih, zaradi katerih je davčno obveznost v že predloženem davčnem obračunu izkazal previsoko.
Na podlagi popravljenega davčnega obračuna in pojasnil lahko davčni organ popravljen obračun sprejme ali zavrne, v kolikor meni, da ni utemeljen. V kolikor zavezanec vztraja pri popravljenem obračunu kljub zavrnitvi davčnega organa, lahko slednji preveri utemeljenost popravka v davčnem inšpekcijskem nadzoru.
V kolikor je popravek obračuna utemeljen in sprejet s strani davčnega organa, je le-ta dolžan skladno s 97. členom ZDavP-2 v roku 30 dni po prejemu popravljenega obračuna razliko med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna vrniti zavezancu, pri čemer zamudne obresti zavezancu ne pripadajo. Kadar zakon o obdavčenju določa tudi druge primere, ko je zavezanec ali druga oseba upravičen do vračila davka, se v zvezi s popravkom na podlagi določb 98. člena ZDavP-2 smiselno uporabljajo določbe prej omenjenega 97. člena ZDavP-2.
Iz vsega navedenega lahko zaključimo, da tako ZDDV-1 kakor tudi ZDavP-2 govorita le o davčnih zavezancih, torej osebah, ki še niso prenehali obstajati in niso izbrisani iz davčnih ter drugih registrov in zato na prvi pogled v konkretnem primeru ne bi obstajal mehanizem vračila davka po neuspešno zaključenem sodnem postopku nad dolžniki upnika, ki več ne opravlja dejavnosti.
Vendar pa menim, da bi na podlagi zagotavljanja sistema nevtralnosti DDV morale imeti vse osebe, ne glede na to, da so prenehale obstajati kot davčni zavezanci, pravico do vračila DDV v primeru, ko bi se sodni postopki v zvezi s slabimi terjatvami zaključili, v kolikor je seveda bil DDV s strani teh oseb, ko so še bili davčni zavezanci, pravilno in pravočasno obračunan in plačan v državni proračun.
Zaključek
Zakonodajalec v ZDDV-1 ni implementiral mehanizma, ki bi omogočal, kot je to primer v Veliki Britaniji, da bi zavezanci lahko zahtevali (celotno ali delno) vračilo DDV tudi v primerih, ko bi se stečajni ali drug sodni postopek nad njihovimi dolžniki zaključil šele po datumu izbrisa teh zavezancev iz sodnih in davčnih registrov.
Prav tako tudi iz določb ZDavP-2 neposredno ni mogoče jasno opredeliti postopka, na podlagi katerega bi vračilo DDV v omenjenem primeru bilo mogoče.
Vendar pa sem mnenja, da bi se osebe v konkretnih primerih vsebinsko lahko na podlagi 39. člena ZDDV-1 posluževale 54. in v povezavi s tem tudi 97. in 98. člena ZDavP-2 na način, da bi v primeru stečajnega postopka nad dolžniki, ki bi se zaključil v roku 12 mesecev po dnevu, ko bi moral s strani davčnega zavezanca-upnika biti vložen zadnji obračun DDV7, na pristojni davčni urad naslovila:
- zadnji predložen obračun DDV,
- popravljen obračun DDV na podlagi zaključenega sodnega postopka in
- dopis z zahtevkom po vračilu preveč plačanega DDV s pojasnilom vseh okoliščin.
S tem bi bilo zagotovljeno enakopravno obravnavanje zavezancev ter vzpostavljen ustrezen mehanizem vračila DDV v skladu z določbo 90. člena DDV Direktive. Edino, na kar morajo upniki biti pazljivi je 12-mesečni zastaralni rok, kar bi veljalo v bodoče urediti v ZDDV-1 ali Pravilniku o izvajanju ZDDV-1 na način, da bi upniki lahko zahtevali vračilo davka na podlagi določenega obrazca vsaj še toliko časa, kot ga ima davčni organ za odmero in izterjavo davka.
1 Določba o popravku (zmanjšanju) izstopnega DDV v zvezi s slabimi terjatvami je v slovenski zakonodaji implementirana na podlagi 90. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (t.i. DDV direktiva), ki sicer omogoča davčnim zavezancem, da pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem oz. delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi zmanjšajo svoj izstopni DDV, vendar pa mora vsaka država članica EU vzpostaviti svoj mehanizem in pogoje za uveljavljanje omenjene pravice zavezancev.
2 20-dnevni rok je predpisan za primer likvidacije, 60-dnevni pa za primer stečaja.
3 V skladu s petim odstavkom 89. člena ZDDV-1 se ob začetku postopka likvidacije ali stečajnega postopka davčno obdobje konča na dan pred začetkom omenjenih postopkov.
4 Ob končanju postopka likvidacije se davčno obdobje konča na dan pred sprejetjem sklepa o razdelitvi premoženja oziroma na dan pred sprejetjem sklepa o končanju postopka prisilne likvidacije kot to določa šesti odstavek 89. člena ZDDV-1, medtem ko se davčno obdobje ob končanju stečajnega postopka konča na dan pred sprejetjem sklepa o končanju stečajnega postopka.
5 Več o tem lahko najdete na: http://www.hmrc.gov.uk/vat/managing/change/cancel-reclaim.htm
6 Ne glede na to, da se določbe ZDavP-2 nanašajo le na popravljanje davčnega obračuna, v katerem je davčna obveznost bila izkazana previsoko menim, da se ta določba lahko vsebinsko uporabi tudi v primeru, kadar je davčna izguba v primeru DDPO ali »davčna terjatev« v primeru DDV izkazana prenizko, saj so v primeru prenosa prvotno (prenizko) ugotovljene izgube ali terjatev iz naslova DDV morebitne bodoče davčne obveznosti lahko izkazane previsoko.
7 V primeru »prostovoljnega« prenehanja zavezanca zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti mora zadnji DDV obračun biti vložen do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala identifikacija za namene DDV zavezanca.
