Prevozne storitve in obračun DDV
Davčni zavezanec iz Slovenije opravlja prevoz po Sloveniji za avstrijskega naročnika, ki je tudi davčni zavezanec v Avstriji.
Ali po novi zakonodaji o DDV slovensko podjetje ne obračuna na izdanem računu in avstrijsko podjetje opravi samoobdavčitev? Do sedaj je slovensko podjetje izstavilo račun avstrijskemu podjetju z DDV-jem, ker se storitev opravlja v Sloveniji.
Vsebinska presoja
S 1.1.2010 je Slovenija, kot ostale države članice EU, sprejela paket sprememb na področju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Poglavitni vzrok sprememb je predvsem v poskusu po omejevanju davčnih utaj po eni strani ter določitvi kraja opravljanja storitev po drugi.
Pri določanju kraja opravljanja storitev, za namene izvajanja ZDDV-1, je potrebno ugotoviti ali storitev, ki jo opravi en davčni zavezanec drugemu vsebinsko spada v katero od izjem. V kolikor storitev ne sodi med izjeme, se upošteva splošno pravilo, določeno v 25. členu ZDDV-1. Omenjen člen je razdeljen na dva odstavka, odvisno od tega, kdo je prejemnik storitve.
V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV-1 se šteje, da je storitev, ki jo en davčni zavezanec opravi drugemu, opravljena v kraju, kjer ima prejemnik storitve svoj sedež ali stalno poslovno enoto1, kateri so storitve bile opravljene, v kolikor se le-ta nahaja v drugi državi, kot se nahaja sedež naročnika.
Glede na to, da prevozne storitve, ki jih opravi en davčni zavezanec drugemu, niso predmet izjem oz. posebnih pravil2 pri določanju kraja, kjer so storitve opravljene, šteje, da so storitve opravljene v kraju, kjer ima naročnik (davčni zavezanec) svoj sedež.
Upoštevaje zgoraj navedene zakonske določbe lahko sklenemo, da so v konkretnem primeru storitve prevoza blaga predmet obdavčitve v Avstriji. Na podlagi zakonskih določb bo naročnik iz Avstrije dolžan obračunati in plačati DDV na podlagi samoobdavčitve ter bo lahko v skladu z lokalnimi predpisi uveljavljal odbitek vstopnega DDV.
Ob tem bi želel izpostaviti še novost, ki je v ZDDV-1, veljavnem do 31.12.2009, ni bilo predpisane na področju storitev prevoza. Skladno z določbami 29. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV) je potrebno upoštevati tudi pravilo uporabe in užitka.
Namreč, v kolikor bi za prevozne storitve štelo, da so opravljene zunaj Skupnosti3, je slovenski zavezanec, ki opravlja prevozne storitve, dolžan zaračunati slovenski DDV le na tisti del prevoznih storitev, ki se opravijo po Sloveniji.
Primer 1
SloCo opravi prevoz blaga za CroCo iz Zagreba v Zürich.
V skladu s splošnim pravilom (25/1 čl. ZDDV-1) so storitve opravljene na Hrvaškem, zato SloCo ne obračuna slovenskega DDV. Vendar, na podlagi določb uporabe in užitka, mora SloCo za del prevozne poti, ki se opravi po območju Slovenije, obračunati slovenski DDV, medtem ko ga pri preostalem delu poti ne obračuna.
Pravilo uporabe in užitka je prav tako potrebno upoštevati v primeru, ko tuj davčni zavezanec, ne glede na to, kje ima sedež poslovanja, opravi prevozno storitev za slovenskega naročnika – davčnega zavezanca. V tem primeru bi bil slovenski naročnik dolžan obračunati DDV na podlagi samoobdavčitve, vendar pa to velja le za tisti del poti, ki jo izvajalec storitve opravi po območju Skupnosti.
Primer 2
CroCo (lahko bi bil tudi GerCo ipd.) opravi prevoz blaga za SloCo iz Niša v Srbiji v Ivanec na Hrvaškem. Pri tem se del prevoza opravi tudi preko Madžarske.
Na podlagi splošnega pravila (25/1 čl. ZDDV-1) se šteje, da so storitve opravljene v Sloveniji in bi SloCo moral obračunati DDV na podlagi samoobdavčitve. Vendar, ob upoštevanju pravila uporabe in užitka, je SloCo dolžan obračunati DDV le od tistega dela prevoza blaga, ki se nanaša na pot po Madžarski, medtem ko je preostanek poti praktično gledano neobdavčen.
Ob koncu naj omenimo samo še praktično posledico nepravilne uporabe pravila uporabe in užitka. V kolikor SloCo v Primeru 2 obračuna DDV na celotno prevoženo razdaljo in ne le na del, ki se nanaša na prevoz po Madžarski, je dolžan plačati DDV v državni proračun na podlagi lastnega izračuna. Vendar pa ob tem lahko nastane praktična težava pri uveljavljanju pravice do odbitka DDV. V skladu z določbami petega odstavka 67. člena ZDDV-1 davčni zavezanec, ki prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti, le tega ne sme odbiti. Vsebinsko bi lahko določbo enako aplicirali na nepravilno obračunan DDV na podlagi samoobdavčitve, zato je v primeru opravljanja prevoznih storitev potrebno biti zelo pozoren na to, kdo je naročnik in kje se prevozne storitve dejansko opravijo.
(1) S 1.1.2010 je zakonodajalec na podlagi sodb Sodišča Evropskih skupnosti v podzakonskem aktu opredelil stalno poslovno enoto kot kraj poslovanja tujega davčnega zavezanca v Sloveniji, ki trajno razpolaga s človeškimi in materialnimi viri v tolikšni mer, da lahko prejme in uporabi storitev drugega davčnega zavezanca oz. lahko iz nje opravi storitev drugemu davčnemu zavezancu.
(2) Med izjeme od splošnega pravila sodijo: Storitve posrednikov, storitve v zvezi z nepremičnino, storitve prevoza potnikov ter za naročnike, ki niso davčni zavezanci (primeroma: fizičnim osebam), storitve s področja kulture, znanosti, izobraževanja, športa, cenitve na premičninah ipd., restavracijske storitve in catering, najem prevoznih sredstev, e-storitve.
(3) Na podlagi določb prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 se šteje, da so storitve opravljene zunaj Skupnosti le v primeru, ko slovenski davčni zavezanec opravi prevozne storitve davčnemu zavezancu s sedežem izven Skupnosti oz. stalni poslovni enoti davčnega zavezanca iz druge države članice EU.
