Slovenski davčni zavezanec opravi izdelavo, dobavo in montažo okenskih polic fizični osebi iz Italije.
Ali je to predmet obdavčitve z DDV, oziroma če je, kakšna je stopnja (8,5 % gradbena storitev ali 20 %).
Vsebinska presoja
V skladu s trenutno veljavnim Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je predmet obdavčitve z DDV vsaka dobava blaga, ki jo opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Pri tem se za davčnega zavezanca šteje vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost.
Za pravilno obdavčitev zadevne transakcije z DDV je potrebno pravilno določiti kraj, kjer se dobava blaga šteje za obdavčljivo in šele nato ugotavljati stopnjo DDV. Praviloma se za kraj dobave blaga brez prevoza, ki jo opravi slovenski davčni zavezanci , šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko je dobava dejansko opravljena.
Kadar pa blago instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez in za prevoz poskrbi dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano, kot to določa deseti odstavek 20. člena ZDDV-1. Pri tej določbi davčni status naročnika ni pomemben in ne vpliva na določitev kraja dobave blaga.
Zaradi zgoraj omenjenih zakonskih določb, dobava okenskih polic z montažo s strani slovenskega davčnega zavezanca ni predmet DDV v Sloveniji, pač pa v Italiji in je potrebno pri obračunu DDV spoštovani italijansko davčno zakonodajo.
Na podlagi informacij, prejetih iz partnerske pisarne v Italiji, lahko povzamemo, da se mora vsak davčni zavezanec iz tujine, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga na ozemlju Italije, identificirati za namene DDV, ne glede na to, da gre morebiti za enkraten posel, kar pa je seveda povezano z dodatnimi stroški davčnih strokovnjakov.
V povezavi s pripravo obračuna DDV je potrebno še dodati, da mora slovenski davčni zavezanec izpolniti polje 14 DDV-O, v katero se vpisuje vrednost dobave blaga z montažo ali instaliranjem, opravljene v drugi državi članici, v kateri nastane obveznost za obračun DDV.
Za dodatne informacije na to temo predlagamo, da si preberete tudi pojasnila, ki so objavljena na spletnih straneh DURS. Eno izmed takšnih, ki se nanaša na zadevno problematiko, je tudi Pojasnilo DURS, št. 4230-43/2008, z dne 24. 4. 2008. V omenjenem pojasnilu davčni organ tudi predlaga davčnemu zavezancu, da na izdanem računu za dobavo blaga z montažo navede zakaj DDV v Sloveniji ni obračunan (sklic na 10.od.20.čl.ZDDV-1), kar pa lahko zavezanec stori po lastni izbiri, saj ne gre za zakonsko obvezo.
Kadar bi pa slovenski davčni zavezanec dobavil blago (brez montaže) italijanskemu naročniku (fizični osebi) na ozemlju Slovenije, bi bil dobavitelj dolžan obračunati DDV po splošni stopnji (trenutno 20%) in vrednost dobave poročati v polje 11 (neto vrednost) ter v polje 21 (znesek 20% DDV) DDV-O.
Zaključek
V opisanem primeru slovenski dobavitelj ne sme obračunati DDV v skladu s slovensko davčno zakonodajo, temveč mora pridobiti italijansko DDV ID številko. Pri tem mora obračunati DDV po stopnji, kot ga predpisuje italijanska davčna zakonodaja. Ne glede na omenjeno, pa mora vrednost dobave z montažo (brez pripadajočega davka) vpisati v polje 14 DDV-O.

