Dejansko stanje z vprašanjem
Opravljamo storitve telefonske prodaje kozmetičnih izdelkov za naročnika iz Velike Britanije. Naše podjetje ima sedež v Sloveniji, telefonsko prodajo pa izvajamo na območju Italije (nimamo zalog kozmetičnih izdelkov, ampak opravljamo samo storitve telefonske prodaje). Na izdanih računih kupcu iz Velike Britanije DDV po vsej verjetnosti ni potrebno obračunavati. Na kateri člen DDV naj se sklicujemo (trenutno še nismo izdali nobenega računa, prvega bomo konec junija)?
Odgovor
Iz opisa dejanskega stanja razumem, da slovensko podjetje s slovensko DDV številko išče oz. kliče (potencialne) italijanske poslovne partnerje v imenu in za račun angleškega naročnika, ki ima prav tako veljavno DDV številko v svoji državi.
Kraj, kjer se šteje, da so storitve obdavčene, določajo členi 24. – 30. trenutno veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Po splošnem načelu so v skladu z določbami 24. člena omenjenega zakona storitve obdavčene tam, kjer ima davčni zavezanec, ki storitev opravi, sedež svoje dejavnosti.
Vendar pa je pri določitvi kraja obdavčitve storitev potrebno najprej ugotoviti, ali so le-te predmet obdavčitve v drugi državi članici – torej v vašem primeru v Veliki Britaniji in šele v primeru, da omenjenih storitev ni mogoče uvrstiti v eno od kategorij storitev, ki so obdavčene v drugi državi članici EU, aplicirati splošno pravilo in storitve obdavčiti v kraju, kjer so dejansko opravljene, torej v Sloveniji.
Glede na to, da mi vsebina pogodbe z vašim naročnikom iz Velike Britanije ni znana, vam v nadaljevanju predstavljam dve skupini storitev, ki bi lahko bili v konkretnem primeru relevantni za določanje kraja obdavčitve.
Precej široko paleto storitev, ki so obdavčene v državi članici EU, kjer ima davčni zavezanec-naročnik svoj sedež opredeljuje 29. člen ZDDV-1 (druge storitve). V skladu z omenjenim členom so storitve, ki so opravljene za davčnega zavezanca iz druge države članice, obdavčene v tej drugi državi članici kot sledi:
- storitve oglaševanja,
- storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanje informacij,
- storitve v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo poslovne dejavnosti,
- bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov,
- storitve posredovanja osebja,
- storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev,
- storitve zagotavljanja dostopa do distribucijskih sistemov za zemeljski plin in električno energijo ter prevoz ali prenos po teh sistemih ter opravljanje drugih, s tem neposredno povezanih storitev,
- storitve telekomunikacij,
- storitve radijskega in televizijskega oddajanja,
- elektronsko opravljene storitve,
- storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugih oseb, kadar za svojega naročnika posredujejo zgoraj omenjene storitve.
Glede na to, da v ZDDV-1 vsebina zgoraj omenjenih storitve ni detajlno pojasnjena, je potrebno presojati opravljene storitve glede na vsebino posla in manj glede na formalno obliko pogodbe. V primeru, da bi bil vaš naročnik iz tretje države bi bilo potrebno upoštevati tudi določbe 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, kjer je zakonodajalec implementiral t.i. pravilo uporabe in uživanja. Vendar pa slednje v konkretnem primeru ni relevantno, zato ga tudi ne bom pojasnjeval, saj v praksi to pravilo povzroča izredno veliko težav pri obračunu DDV.
Za namene lažjega razumevanja vsebine zgoraj omenjenih storitev je davčni organ maja, leta 2000, v Davčnem biltenu št. 5 izdal pojasnilo v katerem je med drugim navedeno, da kot storitve oglaševanja štejejo storitve, ki sodijo v propagandno akcijo, kot so oglaševanje blaga, storitev ali oseb v različnih medijih, kakor tudi pomožne oglaševalske storitve, če so zaračunane kot ena storitev.
Storitve dajanja informacij zajemajo dajanje vseh vrst in oblik informacij o raznih dejstvih v numerični obliki ali kakršnikoli drugi obliki. Kot primer dajanja informacij je v pojasnilu navedeno opravljanje storitev telefonske službe za pomoč uporabnikom (npr. dajanje informacij za uporabo računalniškega programa).
V kolikor vsebinsko vaše storitve ne sodijo v nobeno od zgoraj omenjenih kategorij, bi bilo možno upoštevati določbe 25. člena ZDDV-1 (storitve posrednikov). Omenjeni člen namreč v prvem odstavku določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik v tujem imenu in za tuj račun, razen storitev opravljanja prevoza, kulturnih in podobnih storitev oz. drugih storitev iz 29. člena, kraj, kjer se opravi glavna transakcija.
Pojem glavna transakcija v zakonu ni definiran, zato v praksi pogosto prihaja tudi do zmešnjave pri določanju kraja obdavčitve omenjenih storitev, vendar pa naj dodam, da so v skladu z drugim odstavkom istega člena storitve posrednikov, ki delujejo v tujem imenu za tuj račun obdavčene v državi članici EU, ki je naročniku-davčnemu zavezancu iz te druge države članice, izdala identifikacijsko številko za DDV.
Stališče
Kot sami pravilno predpostavljate menim, da vam za storitve, ki jih opravljate v imenu in za račun vašega naročnika z veljavno ID DDV številko Velike Britanije ni potrebno obračunati slovenskega DDV, saj je transakcija predmet obrnjenega davčnega bremena. Pri tem bi vas želel opozoriti, da mora vaš račun vsebovati vse podatke, predpisane v 82. členu ZDDV-1, vključujoč ustrezno »klavzulo«.
V kolikor torej ne opravljate za vašega naročnika prav nobenih drugih storitev, kot zgolj telefonsko prodajo menim, da lahko izstavite račun brez obračunanega slovenskega DDV, sklicujoč se na drugi odstavek 25. člena ZDDV-1.
