Upoštevanje turistične takse v davčno osnovo za DDV

Iščem pojasnilo davčnega organa ali člen zakona (Pravilnika) ali turistična taksa spada pod oprostitve in se ne vpisuje v DDV evidence (44. člen zakona?) ali pa spada pod oproščene in se zavede v davčne knjige pod oproščene nabave.

Vsebinska presoja

Pri prometu blaga in storitev bi najprej želel na kratko predstaviti razliko med obdavčljivimi oz. neobdavčljivimi ter oproščenimi in obdavčenim ter transakcijami z vidika izvajanja ZDDV-1.

• neobdavčljiv promet: so dobave blaga in storitev, ki so v Sloveniji izven sistema DDV in ne vplivajo na višino odbitka vstopnega DDV davčnih zavezancev, saj v zvezi s temi transakcijami zavezanci vstopnega DDV ne smejo odbiti;

• obdavčljiv promet: so dobave blaga in storitev, ki so obdavčene z DDV po ustrezni stopnji (8,5% ali 20%) oz. so oproščene DDV v Sloveniji. Oproščene dobave blaga in storitev vplivajo na izračun višine odbitka vstopnega DDV, vendar le tiste, ki za namene obdavčitve z DDV štejejo kot »neprave« oprostitve;

• prave oprostitve: so dobave blaga in storitev, ki so sicer oproščene obračuna in plačila DDV, vendar dajejo davčnemu zavezancu pravico do odbitka vstopnega DDV (npr. izvoz ali oproščena znotraj Skupnostna dobava blaga),
  • neprave oprostitve: so dobave blaga in storitev, ki so oproščene obračuna in plačila DDV in davčnemu zavezancu ne dajejo pravice do odbitka vstopnega DDV (npr. najemnine v večini primerov ali nastanitve v hotelih). Te vrste transakcij tudi vplivajo na višino odbitka vstopnega DDV pri davčnih zavezancih.

V skladu z določbami prvega odstavka 36. člena ZDDV-1 davčno osnovo za obračun DDV od dobav blaga oz. opravljenih storitev predstavlja vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec, ne glede na vrsto plačilnega sredstva. Pri tem se v davčno osnovo vštevajo tudi trošarine, drugi davki, takse in druge dajatve, razen DDV, če že niso vključeni v davčno osnovo.

Ne glede na pravkar omenjeno pa je v točki c) šestega odstavka 36. člena ZDDV-1 določeno, da se zneski, ki jih zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun svojega naročnika ter jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke, ne vključujejo v davčno osnovo. Pri tem mora zavezanec zagotoviti dokazila o dejanskem znesku izdatkov in ne sme odbiti zaračunanega DDV od teh transakcij.

Na  tej točki bi želel opozoriti na sodbo Upravnega sodišča RS z opravilno št. U 1215/2002¹, v kateri je le-to zavzelo stališče, da je turistična taksa², ki jo morajo po materialnem³ zakonu pobirati in odvajati občini vse osebe, ki sprejemajo turiste na prenočevanje, pavšalni denarni znesek, določen s strani občine, s katero turist, kot zavezanec za plačilo dajatve, poravna vse ugodnosti ali storitve, ki jih je v kraju bivanja deležen brezplačno in jih zagotavlja občina.

Zaradi omejenega turistična taksa, po presoji Upravnega sodišča RS, ne sodi v davčno osnovo za obračun DDV, saj ni del cene zaračunane nastanitve in ne gre za prihodek tožnika, temveč se pobira za račun občine, ki pa pri prejemanju turistične takse za opravljene storitve in ugodnosti turistom ni zavezana za davek na dodano vrednost, saj te dejavnosti opravlja v okviru svojih pristojnosti na podlagi zakona.

Dodatno bi želel opozoriti na Pojasnilo DURS št. 4230-170/2010-2, z dne 9.7.2010, v katerem davčni organ navaja, da se okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vodne ne všteva v davčno osnovo za storitev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode in je zunaj obsega DDV, saj se zaračuna v imenu in za račun občine, ki v tem primeru ne šteje za davčnega zavezanca. Zavezanec za plačilo je namreč tista fizična ali pravna oseba, ki je povzročitelj onesnaževanja okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vode. Pri tem je davčni organ izpostavil, da mora biti na računu, ki ga izda izvajalec gospodarske javne službe jasno razvidno, da je okoljska dajatev za komunalno odpadno vodo zaračunana v imenu in za račun občine in mora izvajalec zneske okoljske dajatve voditi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke, kot je to določeno v točki c) šestega odstavka 36. člena ZDDV-1.

Zaključek

Glede na to, da so v skladu z določbami 38. člena ZSRT dolžni v imenu in za račun občine pobirati turistično takso pravne osebe javnega in zasebnega prava, samostojni podjetniki posamezniki oziroma samostojne podjetnice posameznice, sobodajalci in kmetje oziroma sobodajalke in kmetice, ki sprejemajo turiste na prenočevanje ter upoštevaje določbe ZDDV-1 menim, da davčni zavezanec ni dolžan obračunati DDV od pobranih turističnih taks, saj to funkcijo izvaja na podlagi zakona v imenu in za račun občine, pri čemer pa je potrebno upoštevati že zgoraj omenjene pogoje iz c) točke 36. člena ZDDV-1.

¹ V konkretnem primeru je davčni zavezanec – turistična agencija (v nadaljevanju tožnik) vložil tožbo zoper odločbo davčnega organa (v nadaljevanju tožena stranka), saj je slednji po opravljenem davčnem inšpekcijskem pregledu ugotovil, da tožnik (turistična agencija) ni obračunaval DDV od pobranih turističnih taks, pri čemer se je tožena stranka (davčni organ) sklicevala na določbe ZDDV, ki je veljal v letu 2001, na podlagi katerih bi moral tožnik (turistična agencija) vključiti v davčno osnovo tudi turistično takso, kot je to velevala zakonodaja. Dodatno se je tožena stranka (davčni organ) sklicevala na določbe takrat veljavnega ZDDV, na podlagi katerih tožnik ne bi bil dolžan vključiti takse v svojo davčno osnovo, v kolikor bi se štelo kakor da tožnik zaračunava dajatev v imenu in za račun občine, pri čemer bi moral razpolagati s kopijo računov občine, ki se nanaša na posredovanje zneska plačila, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj občina ni bila dolžna izdajati računov. Tožnik je sprožil upravni spor na podlagi izpodbijane odločbe tožene stranke, saj se z odločitvijo ni strinjal, ker da naj bi pri svojem poslovanju pobiral dajatev v svojem imenu in za račun občine ter na tak način nastopal kot »podaljšana roka« oz. pooblaščenec lokalne skupnosti. Dodatno je tožnik svojo trditev argumentiral tako, da pobrana dajatev ni bila njegov prihodek, saj je bilo potrebno vso turistično takso odvesti lokalni skupnosti in je zato s pobiranjem le-te imel zgolj dodatne administracijske stroške ter nobenih koristi.

² Po definiciji iz 4. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma je turistična taksa: »pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo (t.j. turisti, lastniki počitniških hiš in stanovanj ter lastniki plovil) v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej«.

³ Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT), veljaven od 30.1.2004; prej Zakon o pospeševanju turizma.